VOŠČENA MASKA / M.D.C. - MASCHERA DI CERA
Italija, Francija; 1997; 98 min

NADNARAVNI POJAVI / PHENOMENA   
Italija; 1985; 116 min
Režija: Dario Argento

DEMONI
Italija; 1985; 88 min
Režija: Lamberto Bava
DELLAMORTE DELLAMORE
Italija, Francija, Nemčija; 1994; 105 min
Režija: Michele Soavi

 

Javni pogovor s Sergiom Stivalettijem bo v soboto, 15.7. ob 18.00h na Glavnem trgu.

 

Ker razpolagajo z omejenimi sredstvi, so bili italijanski režiserji žanrskih filmov od nekdaj mojstri improvizacije. Ne glede na proračun, ki ga imajo, nas vedno znova osupne sijajen, razkošen videz njihovih filmov. To jim uspeva po zaslugi njihovih zagnanih sodelavcev, med katerimi so mnogi izvrstni direktorji fotografije, scenografi, kostumografi ter – kar je zelo pomembno – maskerji in strokovnjaki za posebne učinke. Eden največjih italijanskih in tudi evropskih specialistov za ti dve področji je Sergio Stivaletti (r. 1957), ki se temu delu posveča že petintrideset let, to pa ga je pripeljalo tudi k temu, da je postal še režiser in producent.

Sergio Stivaletti je v različnih vlogah sodeloval pri okoli petdesetih filmih, največkrat na področju posebnih in vizualnih učinkov, pa tudi maske, pri čemer ni delal le s slavnimi žanrskimi režiserji kot so Riccardo Freda, Dario Argento, Lamberto Bava, Michele Soavi, Antonio Margheriti, Sergio Martino in Alberto De Martino, temveč tudi z nekaterimi najbolj znanimi imeni italijanske "mainstream" kinematografije, med katerimi so Gabriele Salvatores, Matteo Garrone in Pupi Avati. Pravzaprav se je Stivalettijevo ukvarjanje s filmom začelo prav s slednjim režiserjem: 1978. leta je najprej delal kot rekviziter pri treh epizodah Avatijeve TV serije Jazz Band, leto kasneje pa še pri njegovem celovečernem filmu Zvezde v jami (Le strelle nel fosso). Nato je kot pomočnik za posebne učinke sodeloval z Riccardom Fredo pri njegovi Morilski norosti (Follia omicida / Angoisse, 1981), kot rekviziter pri Lovcih na zlato kobro (I cacciatori del cobra d'oro, 1982) Antonia Margheritija, zasnoval je tudi stop-motion posnetke za Umor v etruščanski grobnici (Assassinio al cimitero etrusco, 1982) Sergia Martina. Preboj mu je uspel z masko za Nadnaravne pojave (Phenomena, 1985) Daria Argenta, nato pa je dosegel svetovno slavo s posebnimi učinki in masko za Demone (Dèmoni, 1985) in Demone 2 (Dèmoni 2... L'incubo ritorna, 1986) Lamberta Bave, z dodatnim sodelovanjem pri posebnih učinkih z Dariom Argentom, med drugim za filme Opera (1987) in Stendhalov sindrom (La sindrome di Stendhal, 1996), kjer je uvedel računalniške vizualne učinke, zelo pomemben je tudi njegov delež pri filmih Micheleja Soavija Cerkev (La chiesa, 1989), Sekta (La setta, 1991) in Dellamorte Dellamore (1994), če omenimo le nekaj naslovov, s katerimi je povezan.

Z Voščeno masko (M.D.C. – Maschera di cera, 1996) se je preizkusil kot režiser, naslednji celovečerni film, ki ga je režiral, je bil Trije obrazi strahu (I tre volti del terrore, 2004), za katerega je napisal tudi scenarij. Nato je režiral dva kratka filma, Waltzeva tančica (Il velo di Waltz, 2009) in Povabljenec (L'invito, 2013), kot tudi segment Tofetov kvorum (Tophet Quorum) grozljivke Profani razstavni predmet (The Profane Exhibit, 2013). Sergio Stivaletti je dobil več nagrad za svoje delo, posebej omenimo tiste na Fantafestivalu v Rimu, na filmskem festivalu v Fabrianu, na festivalu fantastike v Bruslju in drugod.

Sergio Stivaletti je nekoč izjavil, da pogosto pozabljamo na to, da je filmska grozljivka umetnost in da to še posebej drži za posebne učinke. Nobenega dvoma ni, da imamo opraviti s čisto umetnostjo, ko gre za mojstrstvo Sergia Stivalettija in njegovo stalno prizadevanje, da bi utrl nove poti na področju, na katerem se je že tolikokrat izkazal. Učinek njegovega dela je včasih tako močan, da se nam zdi bolj podoben magiji kot umetnosti. In nekaj te magije si bomo v družbi Sergia Stivalettija ogledali na letošnjem Grossmannovem festivalu.